Ela Peroci je vzorec kratke sodobne pravljice, kjer se prepletata resnično in fantastično, uveljavila sredi petdesetih let. Njena prva objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki so ji kmalu sledile še druge: Muca copatarica, Majhno kot mezinec, Za lahko noč, Na oni strani srebrne črte, Siva miš ti loviš!, Ptičke so odletele, Hišica iz kock ...
O nastanku Muce copatarice je Ela Peroci povedala: »Moram se smejati, ker ima edina nekoliko drugačno pot. To je edina pravljica, ki sem jo prej povedala kot napisala, pri tem pa se sploh nisem zavedala, kaj sem povedala. V treh kosih sem jo bila tako rekoč prisiljena povedati. Izsilila mi jo je starejša hči, ko je bila stara tri leta. Mlajša je bila v vozičku. Bile smo na sprehodu in za starejšo je bilo najprej to imenitno, da poriva vozek, pa si je kmalu premislila, češ, sama moram hoditi, tale se pa lepo vozi. Usedla se je na tla in zahtevala, da naj ji kaj lepega povem. Kaj naj ji povem? Začela sem o kaj vem kateri muci, ki je v treh dneh, ko so se taki sprehodi nadaljevali, dobila zaokroženo podobo. Nanjo pozneje sploh nisem več mislila, sem jo pač že povedala. Lepega dne, ko je Zima Vrščaj v uredništvu Cicibana želela od mene zgodbo za novo številko, sem najprej rekla, da to pot nimam ničesar. Nisem pa je mogla pustiti na cedilu in mi je, ne vem od kod, zamijavkala tista že pozabljena muca. In zakaj se moram še posebej smejati? Ker nisem prvotno čisto nič mislila na copate. Zgodbo sem oddala in po vseh vrtcih ima že ne vem koliko časa vzgojno funkcijo. Lep dokaz, kako je domači preizkus, o katerem sva prej govorila, pri tej pravljici popolnoma odpovedal.«
Ela Peroci je za svoje delo leta 1955 in leta 1956 prejela Levstikovo nagrado, leta 1971 pa nagrado Prešernovega sklada.
Več knjig Ele Peroci
Ančka Gošnik Godec se je rodila v Celju. V družini je
bilo šest otrok. Med drugo svetovno vojno so jo zaradi
prepevanja slovenskih pesmi začasno izključili iz
meščanske šole. Šolanje je nadaljevala na šoli za
oblikovanje v avstrijskem Gradcu. Takoj po vojni je
odšla v Ljubljano in se zaposlila v tiskarni Ljudska
pravica, kjer je delala v risalnici. Leta 1948 je bila
sprejeta na Akademijo za likovno umetnost.
Njen življenjski opus je izjemen in barvit. Slikanice
in njihove ilustracije, na katere je najbolj ponosna,
so Lučka Regrat, Zelišča male čarovnice in Lonček,
kuhaj. Otroštvo številnih generacij pa so neizbrisno
zaznamovale njene ilustracije slikanic Tri botre lisičice,
Zlata ptica, Dvanajst ujcev, Za lahko noč, Janček Ježek,
O povodnem možu … Leta 2011 je izšla čudovita zbirka
zgodb in pesmi z njenimi podobami Zlata ptica, leta
2017 pa zbirka pravljic z vsega sveta Zlata skledica.
Ančka Gošnik Godec je za svoje delo leta 1960 in 1964
prejela Levstikovo nagrado, leta 1997 Smrekarjevo
nagrado za življenjsko delo, leta 2001 Levstikovo
nagrado za življenjsko delo in leta 2002 priznanje
Mednarodne zveze za mladinsko književnost.
Več knjig Ančke Gošnik Godec